Aleluja

Aleluja je tradicionalna slovenska postna in velikonočna jed, ki so jo pripravljali iz repnih olupkov, ki so jih pri pripravi kisle repe spravljali in sušili v dolgih trakovih. Po pokrajinah je znanih nekaj različic. (gl.)

Različice

■ V Poljanski dolini so alelujo zakuhali z belo moko in zabelili z maslom.
■ Drugod po Gorenjskem so jo skuhali v kaši, podmeteni z ajdovo moko, ali kar v mesni juhi.
■ Prleška aleluja je iz posušenih repnih olupkov, kijih 3 dni namakajo, pri čemer vodo vsak dan zamenjajo. Nato jih skuhajo v juhi, v kateri so kuhali meso. Kuhane olupke vzamejo z juhe, sesekljajo in vrnejo v juho. Ko zavre, dodajo podmet iz moke in hladne vode. Na koncu jo zabelijo z vročimi ocvirki ali praženo zaseko.
■ Ponekod naredijo podmet iz ajdove moke, drugje jo zgostijo z ajdovo ali proseno kašo, začinijo s kumino in poprom.
■ Primorska aleluja je iz cele sveže repe, ki jo na primer v Štanjelu razrežejo neolupljeno na rezine, stresejo v kozico, zalijejo z vodo, da jih komaj pokrije, solijo in skuhajo. Na maslu zarumenijo drobtine, stresejo repne rezine nanje s tekočino vred, pomešajo, po potrebi zgostijo z moko. Izboljšajo jo z žlico smetane. 

Opombe

Aleluja je po nekaterih virih (npr. Tone Janežič, Mirjam Furlan Lapanja, Dnevnik 30.3.2002) spomin na hudo lakota, ki je na Kranjskem vladala leta 1529 ali pa v letih 1817 do 1820, ko so komaj čakali, da bo zrasla prva travica, ki so jo potem pojedli s kisom. zanimivosti
■ V Brdih je aleluja fulj.
■ Pisatelj Janez Trdina je v svoji noveli Arov in Zman (1850) zapisal izročilo o nastanku aleluje: »Od Turkov obleganim kristjanom je zmanjkal živež. Ko sta dva hlapca kuhala na dvorišču svoj zadnji del všena, jima je padel iz droga nad kotlom v lonec repni olupek in se prav dobro skuhal. Olupkov je bilo v gradu na pretek. S tem so se potem preživeli oni in tudi drugi ljudje, ki o veliki noči niso imeli več druge hrane.«
■ Še leta 1944 so ljubljanske branjevke na trgu ponujale alelujo, repne olupke, namočene v domači kis. 

Viri

številni različin viri