Prijava

Gashi, Naser

Albanski slaščičarski mojster, ki se je šolal v Franciji, živi pa v Ljubljani (kadar ni v Parizu ali Londonu) - Na domu, za skupine ali posameznike, za začetnike in profesionalce
19. januar 2008
št. ogledov: 4802
Visok, postaven, gologlav in nasmejan mož mi izroči vizitko nevsakdanjih dimenzij, na kateri je zapisano: La Ganache (slastna krema iz čokolade, masla in sladke smetane, ki so jo prvi že leta 1850 pripravili v pariški slaščičarni Siraudin), Patisserie Artisanale Française (v prostem prevodu: francoska rokodelska slaščičarna). Zraven pa še: svetovanje, demonstracija, izobraževanje in izdelovanje francoskih sladic. Naser je Albanec, rojen v Prištini, v družini desetih otrok. Tam zdaj živita brat in dve sestri. Je pa Naser daleč od stereotipa albanskega kuharja, znanega po bureku, ali albanskega slaščičarja, ki pripravlja sladke baklave. Pripoveduje v razumljivi, a prepoznavni slovenščini, z mehkimi primesmi albanščine. »Dvajset let sem živel in delal v Parizu. Tam sem obiskoval najprej kuharsko šolo, potem pa specializirane slaščičarske šole in tečaje. Ko imaš osnovo in ko spoznaš, kaj ti je blizu in kaj bi rad, je lažje. Potem se udeležuješ specializiranih tečajev in delavnic. Tako sem se med drugim posebej šolal za izdelavo minjonov in kanapejev. Včasih sem jih za vikend izdelal tudi po 3.000. Pa za torte in čokolado.« Prekinjam ga s kratkimi vprašanji, na katera odgovarja brez zadržkov. Samo družine ne želi pretirano izpostavljati. »V Franciji sem bil tudi šef kuhinje v enem od številnih hotelov.« Kaj pa sodobni trendi v francoskem slaščičarstvu? »Kakšnih posebnih trendov ni. Še vedno pripravljajo številne različne slaščice. Morda velja omeniti le to, da se zmanjšuje uporaba želatine, ki jo Francozi nadomeščajo s kakavovim maslom (fr. mycrio). Sicer pa tudi v Franciji zaznavajo posamične trende najboljših svetovnih kuharjev, tudi vodilnega Ferrana Adrie. Novost je tudi predpripavljen in zamrznjen sladoled, ki ga s posebnimi aparti v minuti porcionirajo.« Pa v Sloveniji, ste že opazili kakšnega dobrega slaščičarja? »Seveda, Andrej Goljat je mojster, s katerim sva se spoprijateljila in ga izjemno cenim.«Popije požirek kave in glasno razmišlja o sebi. »Zase potrebujem kar precej časa. Da napolnim baterije.« Naser je nemirnega duha. Na enem mestu ne zdrži dolgo. Pogosto je na letalu, razpet med Ljubljano in Parizem, pa tudi drugimi evropskimi mesti. »V Parizu imam mamo, brata z družino in veliko prijateljev. Jutri spet za štirinajst dni odhajam v Francijo. Tam obiščem vse domače in delam v različnih restavracijah. Pa ne samo zaradi denarja. Na ta način spremljam sodobne trende v slaščičarstvu, pa tudi v kuhinji. Da sem na tekoćem.« Rekel bi, da rad potuje, a se še raje vrača v zavetje svojega doma in družine, na katero je močno navezan. Kakor tudi na navade in tradicijo. Deluje mehko in občutljivo. Problemom se izogiba v širokem loku. Med klepetom je povsem miren. Ne gestikulira z rokami, kakor naši komuniciranju priučene medijske osebnosti. »Tradicionalna francoska kuhinja mi ni blizu. Rad imam sodobno francosko kuhinjo, ki odkrito koketira s sredozemsko kuhinjo, kamor tudi geografsko sodi. Zelenjava, olivno olje, ribe, zelišča, stročnice...« Francoski Albanec v Ljubljani Z družino živi na ljubljanskih Prulah. Sem ga je pred tremi leti pripeljala žena Urška, Ljubljančanka. »Takoj sem zaznal vse lepote Slovenije in ugotovil, da je to pravo okolje za družino in za varnost ter vzgojo otrok. Tam, kjer je dobro za otroke, pa je zagotovo dobro tudi zame. Lahko se pohvalim, da imam s Slovenci samo dobre izkušnje. No, z izjemo znanega hotela na obrobju Ljubljane, kjer sem delal štiri tedne, pa mi še dandanes niso plačali niti evra.« Imata dve in pol lei starega sina Januza in sedemletno hči Živo, ki obiskuje drugi razred. »Z ženo govoriva francosko, ona pa z otrokoma slovensko.« Ko ga vprašam, kdo kuha doma, pričakuje kakšen mačističen odgovor. »Ponavadi kuhava kar skupaj z Urško, pri palačinkah pa mi že pomaga Živa. Brez jajc, sin ima alergijo, pa zanj pogosto pripravimo kakšno sladico z rižem ali s kokosovo moko. Sicer pa doma najraje pripravljam ribe. Vse vrste rib.« Vesel je sinove radovednosti. »Kam greš? A u službo? A torte delat’?« Radosti ga, da sin počasi spoznava, kaj dela. V službi je tudi žena, tako da si obveznosti do otrok delita. Eden jih odpelje v vrtec in šolo, drugi pa gre ponje. »Meni bolj odgovarja, da jih peljem zjutraj. Potem nisem nervozen in lahko mirno delam tudi pozno v noč. Nedavno sem pri Jezerškovih spekel nad 200 tort za en sam dogodek.« Pogosto se nasmehne, pa tudi nasmeje z vsemi zobmi. Pred odgovori zastane, da si besede na hitro iz albanščine prevede v francoščino, potem pa iz francoščine v slovenščino. A govori razumljivo. Z mehkimi šumniki. Tudi otroka govorita vse tri jezike. Kaj pa prihodnost? »Prav te dni se nekaj dogovarjamo okoli moje pomoči v novi slaščičarni, ki jo bodo v kratkem odprli v Trnovem. To je tisto, kar rad delam. Sicer pa ne morem govoriti o skritih željah. Želja po lastni slaščičarni in pekarni je namreč povsem nedvoumna. Takšna, v kateri bi pekel izvrstne slaščice in kruh, izključno z naravnimi sestavinami. Pa z veliko najboljše čokolade. S čokolado rad delam. Še posebej z najboljšimi na svetu: Valrhona in La Maison du Chocolat. Slaščičar, ki varčuje pri čokoladi, ne more pripraviti vrhunskih slaščic.« Naser se predaja intuiciji, pa tudi premislekom. Je ena sama harmonija čustev, domišljije in razuma. Pri življenju in delu v tujini mu pomaga tudi dejstvo, da se v slehernem trenutku lahko prilagodi vsakemu okolišu in vsakim okoliščinam. Najbrž pa tudi to, da je dober in porpežljiv, vedno pripravljen pomagati. le kdo ne mara takšnih ljudi?! Če bi radi naročili slastne slaščice (z eno od njih se lahko seznanite na predzadnji strani Odprte kuhinje), če potrebujete svetovanje ali tečaj iz kakšnega področja francoskega slačičarstva ali pa če želite, da v vašem lokalu gostuje le nekaj dni mesečno, pokličite Naserja (031 533 975; gashi@laganache.eu ). Z veseljem vam bo pomagal. Če le ne bo kje po svetu razveseljeval sladkosnede ljubitelje francoskega slaščičarstva. fotografija Egon Kaše, Gurman, oktober 2007reference: Hoteli Bernardin - Portorož; Protokolarni objekt Brdo; Hiša kulinarike Jezeršek


© 2004-2021 Gurman.eu | Pogoji uporabe | Zasebnost | Piškotki