Šoju

Šoju (shōyu) je japonsko ime za sojine omake, ki jih na Japonskem že stoletja proizvajajo na tradicionalni način. S fermentacijo soje in pšenice z morsko soljo. Zmes zori v cedrinih sodih 1-2 leti.
Japonska sojina omaka je tradicionalno razdeljena na 5 glavnih kategorij: koikuchi, usukuchi, tamari, shiro in saishikomi. Razlikujejo se po sestavinah, načinu pridelave in okusu. Novejše različice japonske sojine omake so: gen’en, usujio, honjōzo, kongō-jōzō, kongō, hyōjun, jōkyū in tokkyū.
S sojino omako poudarimo okuse v jedi ter zvišamo vsebnost beljakovin. Obenem telo oskrbimo z encimi, ki pospešujejo prebavo.

Nakup

Pri nakupu sojine omake preberemo deklaracijo. Izbiramo naravno fermentirane različice.

Nadomestek

Posamezne vrste japonske sojine omake imajo zelo različne okuse. Zato jih v japonski kuhinji ne moremo ustrezno nadomeščati med seboj.

Začinjanje

■ Japonske sojine omake uporabljamo kot marinado in v marinadah. Prilegajo se k solatnim prelivom, juham, zelenjavi, žitaricam, stročnicam, mesnim jedem, k jedem iz sojinega sira in tempeha ipd.
■ Japonske sojine omake so tudi namizna začimba.

Opombe

Japonske sojine omake so praviloma prijetno blagega okusa. Za razliko od kitajskih, ki so slane in indonezijskih, ki so bolj sladke. 

Opozorila

Cenejše sojine omake proizvajajo po pospešenem postopku. Vsebuje tudi glutaminat, ojačevalec okusa, sladkorno barvilo ali/in konzervanse.

Zanimivosti

Sojino omako so na Japonsko zanesli kitajski budistični menihi v 7. st.

Viri

številni različni viri

Spletne povezave

skoraj vse o sojini omaki (Wikipedia)