črepnja

Črepnja je polkrožen ali zvonast lončen, kovinski ali steklen pokrov, ki ga položimo nad pekač z živili, pokrijemo z žerjavico in vročim pepelom, potem pa pod njo brez dostopa zraka obenem pečemo in dušimo (mešana) živila, zlasti meso (s krompirjem in drugo zelenjavo), hobotnice, ribe in kruh; gl. pečenje pod črepnjo (številni nasveti, pojasnila, triki, opozorila...). Nekateri avtorji s črepnjo poimenujejo tudi komplet, ki ga poleg pokrova tvorijo še pekač (iz istega materiala), trinožni podstavek za pekač (sadžak, nogari), ki je lahko pritrjen na pekač, in trikotna lopatica za žerjavico/pepel (maša). Črepnja izvira iz časov Ilirov (2000 let pr.n.št.), ki so jedi pripravljali pod pokrovom in niso sprejeli navade Rimljanov, ki so jih pripravljali krušni peči. Ni dokazano iz kakšnega materiala je bila izvirna črepnja, lončena ali kovana. Lončena izvedba je danes redkejša, predvsem zaradi občutljivosti materiala, zahtevnega za vzdrževanje. Zato so čripnje najpogosteje pločevinaste ali litoželezne, z nažlebljeno površino, ki zadržuje žerjavico/pepel. Obseg spodnjega roba črepnje je 38 do 52 centimetrov. Pekač z živili, ki ga pokrijemo s črepnjo, je visok 5 do 7 centimetrov, tudi ta pa je lahko iz različnih materialov: iz litega železa, pločevine, bakra, keramike ali emajla (gl. opozorila). Sestavni del črepnje je obroč, nekateri mu pravijo tudi ograjica, ki je redkeje privarjen nanjo. Obroč preprečuje žerjavici/pepelu, da spolzi s črepnje. Črepnjo relativno pogosto uporabljajo v Bosni in Hercegovini in po nekaterih delih Srbije in Črne gore (peka, sač ali sać, lokalno vršnik) in na Hrvaškem (peka, lokalno tudi cripnja, čripnja, lopiž, padela, šač). Črepnjo uporabljamo tudi pri nas (v Beli krajini je pekva, na Primorskem pa čripnja, redkeje črpnja) in v drugih balkanskih državah.

Predpriprava

Litoželezni pekač in/ali črepnjo pred prvo uporabo pripravimo po klasičnem navodilu nad plinskim gorilnikom ali v pečici, če pekač ni prevelik. V pekač nalijemo približno 3 litre hladne vode, ki naj sega skoraj do roba. Dodamo 200 gramov soli, pokrijemo s črepnjo, zavremo in kuhljamo 20 minut. Vodo odlijemo, pekač in črepnjo pa po notranji strani posušimo s kuhinjsko krpo, potem pa premažemo z jedilnim oljem. Znova pristavimo in segrevamo, da se olje začne žgati, nikakor goreti. Odstavimo, ostanke maščobe pa zbrišemo do suhega. V posodi znova pristavimo 3 litre vode, zavremo in kuhamo nekaj minut. Odstavimo, ohladimo in vodo odlijemo. Pekač zbrišemo do suhega in tanko premažemo z jedilnim oljem (posamezni viri strogo zapovedujejo svinjsko mast), s katerim pekač zaščitimo pred rjavenjem. 

Nasveti

Litoželezni pekač in črepnjo po vsaki uporabi temeljito operemo (brez detergentov!). Če ostankov jedi iz pekača ne moremo odstraniti, vanj nalijemo malo vode, ki jo zavremo in počasi kuhljamo nekaj minut. Ostanke nato zlahka odstranimo, oprano posodo pa zbrišemo do suhega. Nazadnje pekač in čripnjo tanko premažemo z jedilnim oljem (posamezni viri strogo zapovedujejo svinjsko mast), s katerim ju zaščitimo pred rjavenjem. Posodo najbolje hranimo v kartonski škatli, zaradi motečih vonjav bodisi v kleti ali v garaži. 

Različice

gl. pečenje pod črepnjo (številne različice) 

Opombe

■ Črepnja je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika poenostavljeno »lončen pokrov, pod katerim se peče kruh«.
■ Ponekod z izrazom črepnja označujejo tudi rimski lonec, kar je napačno. 

Viri

■ številni različni viri