Veganstvo in okus

Morda za začetek pojasnimo, kaj sta veganstvo in vegetarijanstvo. Vegetarijanstvo je prehrana, ki od živil živalskega izvora izključuje le meso. Če nekdo od živil živalskega izvora še vedno uživa mleko, mlečne izdelke in jajca, ga imenujemo lakto-ovo vegetarijanec. Če uživa samo jajca, je ovo vegetarijanec, če uživa samo mleko in mlečne izdelke je lakto vegetarijanec. Veganstvo pa izključuje vsa živila živalskega izvora, torej meso, mleko, med, jajca. Vsi preostali tipi prehrane (presnojedstvo, frutarijanstvo, makrobiotika) z veganstvom kot gibanjem za pravice živali nimajo popolnoma nič. Čeprav je javnost pogosto prepričana, da vegetarijanci jedo ribe, to seveda ne drži; kdor je meso rib, ni vegetarijanec. Poleg tega v javnosti kroži še kup drugih mitov in netočnosti glede veganstva, zato je pomembno, da jih vsaj nekaj razjasnimo.
 

Mediji nas dnevno bombardirajo z informacijami o tem, da veganstvo ni primerno, da je pomanjkljivo in tvegano, sploh za otroke. Treba je poudariti, da je edini relevanten način, kako določiti primernost/zdravost določene prehrane, znanstvena metoda. Veganska prehrana je izredno dobro raziskana in znanstveni konsenz (ki je najvišji status znanstvenega stališča) lepo povzame stališče največjih prehranskih organizacij v svetu:

Pravilno sestavljeni vegetarijanska in veganska prehrana sta primerni in zdravi za vse stopnje človekovega razvoja, vključno z nosečnostjo, dojenjem, otroštvom, za starostnike, športnike in fizične delavce. Prinašata številne prednosti, kot so manjša pojavnost raka, bolezni srca in ožilja, diabetesa tipa II, manjša pojavnost povišanih krvnega tlaka in telesne teže itd.

Stroka ne dvomi o primernosti veganstva
Kar se tiče stroke, torej ni nobenega dvoma o primernosti veganstva, tako za otroke kot za odrasle, fizične delavce ali športnike. Zakaj nekateri iz tako imenovane slovenske stroke tako očitno nasprotujejo znanstveno dokazanim stališčem? Razlog je predvsem v nepoznavanju znanstvenih študij in osebnih predsodkih oziroma ideologiji. Posledica njihove ideologije pa je izredno pristransko primerjanje veganske prehrane z njim ljubimi prehranskimi načini. Poudarjajo možne napake veganstva čez vse meje, popolnoma ignorirajo vse znanstveno dokazane prednosti take prehrane, na drugi strani pa zanikajo vse potencialne težave mešane prehrane. Vse take težave oziroma tveganja odpravijo z »uravnoteženostjo«. Namesto da bi enak kriterij uravnoteženosti uporabili tudi pri veganski prehrani, raje iščejo posameznike, ki so storili napako, in namesto da bi jim pomagali z nasvetom, jih skušajo prestrašiti in jih pregovoriti v »normalen« način prehranjevanja ali pa jih celo javno prikazujejo kot »dokaz« o škodljivosti veganstva. Tako neuravnoteženo in pristransko prikazovanje prehrane je nedopustno in nestrokovno, je pa tipično za slovensko stroko. Mediji njihova znanstveno nepodprta stališča nekritično širijo, k temu ljudje primešajo še lastne predsodke (na primer: če ne ješ mesa, nimaš dovolj moči za fizično delo ali šport – kar je znanost že davno ovrgla), in tako se dezinformacije neovirano širijo. Znanost je torej glede veganstva jasna. Žal pa velika večina ljudi ne ve, kaj je to sploh »znanstveno potrjeno«, saj menijo, da znanstvena potrditev pomeni že to, da se pod neko knjigo podpiše doktor ali če je na koncu nekaj referenc. Še huje, nekateri celo verjamejo, da so informacije v dokumentarcu ali prispevku na YouTubu znanstveni dokaz. Znanost je izključno znanstveni konsenz, ki temelji na ogromnem številu raziskav. Citiranje izoliranih, iz celotnega konteksta vzetih ali narobe interpretiranih študij, citiranje osebnih izkušenj ali osebnih mnenj (tudi če so to mnenja zdravnikov ali znanstvenikov) niso znanost in na ta način ni mogoče izpodbijati znanstvenega konsenza.
 

Gledano iz vidika znanosti torej ni nobenega razloga, da bi človek v katerikoli razvojni stopnji ali ob kakršnikoli fizični aktivnosti užival živila živalskega izvora, niti ta živila niso boljši ali celo neobhodni vir hranilnih snovi. 

Ni smiselno, da se okus upošteva kot kriterij ocenjevanja/primerjave hrane
Ker torej ni nobenih strokovnih razlogov za uživanje živalske hrane, se običajno poiščejo drugi razlogi. Eden od bolj običajnih je ta, da se ljudem zdi meso dobro. Tu je treba poudariti, da je okus nekaj, česar se človek priuči v prvih letih svojega življenja, zato je popolnoma relativen. Hkrati pa se bo nekdo, ki je v otroštvu užival meso, tega okusa zelo težko odvadil in ga bo vse življenje tretiral kot »dobrega«. Spet drugemu, ki se na ta okus nikoli ni navadil, nikakor ne bo všeč. Žal pa se vse prevečkrat okus živalske hrane dojema kot absoluten in pozitiven, kar seveda ne drži. 

Še bolj pomembno pa je dejstvo, da je okus podvržen višjim načelom, kot so posameznikova etika, pogled na svet oziroma norme. To lahko najbolje ponazorim na primeru. Če bi nekdo pripravil jed iz mladičev nemškega ovčarja (labradorca, maltežana itd.) ali tigrastih muck, bi se velika večina v naši družbi nad tem zgražala in jedi ne bi niti poskusila, kljub čudoviti in gurmansko dodelani brusnični omaki ali okusnim poprovim prelivom z drobnjakom, s katerim bi bila jed postrežena. Brez sence dvoma bi bila jed podobno okusna, kot če bi namesto pasjih mladičkov ponudili piščančke ali mladiča katere druge živali. Večina bi ga pojedla brez kakršnihkoli težav, če ne bi vedeli, kaj jedo. Zakaj torej tako drugačna reakcija? Okus očitno ni razlog za odklonilen odziv ob omenjenem živilu, saj je v obeh primerih enak. Kar je še pomembneje, večina ne bi želela jedi niti poskusiti, da bi sploh lahko govorili o okusu. Torej je v primerjavi z osebno normo, ki določa, kaj štejemo kot hrano in kaj ne, okus popolnoma brezpredmeten. Zato nikakor ni smiselno, da se okus upošteva kot kriterij ocenjevanja/primerjave hrane, saj je okus nepomemben glede na etiko/normo. Daleč nad pomembnostjo okusa je torej norma, mnenje posameznika o tem, kaj je zanj hrana in kaj ne. Za določanje te norme pa niso kriterij užitnost, hranljivost ali kateri drugi smiseln parameter, pač pa je norma izbrana povsem arbitrarno. Razlika med vegani in vsejedi je torej v tem, da imajo drugačne norme oziroma da se zgražajo nad uživanjem različnih živil. Če so dovoljena živila pri vsejedih izbrana bolj ali manj naključno (pač glede na tradicijo), pa so živila pri veganih izbrana s premislekom in podlago v dejstvih in logiki (manjše uničevanje okolja, etika, logična doslednost).
 

Občutek odvratnosti pri veganu, da bi pojedel meso katerekoli živali, je v sami osnovi identičen občutku odvratnosti pri vsejedcu, da bi pojedel mačjega mladička. V nobenem primeru okus ne igra popolnoma nobene vloge. Iz tega logično sledi tudi to, da če nekoga, ki ne želi jesti muck, ne razglasimo kot »razvajenega« ali da »ima polno rit vsega«, tega iz enakega razloga ne moremo narediti tudi za vegana.
 

Zelo zanimivo je tudi dejstvo, da zgoraj omenjena norma velja IZKLJUČNO za živila živalskega izvora. Pri rastlinski hrani ni nobenih norm, saj se vsa užitna rastlinska hrana šteje kot hrana, tu je za izbiro odločilen le okus. Z drugimi besedami, užitna rastlinska hrana je sprejemljiva za vse ljudi vsepovsod, živalska hrana pa je za vse ljudi nesprejemljiva, razen za določena živila, za katera so se v neki družbi ljudje dogovorili in navadili, da so sprejemljiva. Zanimivo je to, da se različne družbe navadijo jesti različna živalska živila in se zgražajo nad družbami z drugačnimi navadami (nekateri jedo surove mastne črve, drugi kužke, tretji se zgražajo nad tistimi, ki jedo konje...). Vegani so tu le storili korak naprej in so namesto naključne in logično nekonsistentne vsejede norme določili enotno normo, ki temelji na logiki in znanstvenih dejstvih. 

Viri