Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke in piškotke drugih spletnih strani, ki so nujno potrebni za delovanje strani, prikaz oglasnih pasic in oglasnih sporočil.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Strinjam se!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
nedelja, 22. Januar 2017

gostilna Žeja, Ozeljan, Šempas

eden najboljših gostinskih lokalov pri nas

Gostilna Žeja
5261 Šempas, Ozeljan 32 i

smerokaz

z avtoceste Ljubljana – Nova Gorica zapeljemo na izvozu Vogrsko, potem pa je Ozeljan že zelo blizu

kontakti
05 308 84 59, 031 330 805
■ 

odprto
od srede do sobote od 12. do 16. in od 18.30 do 22.30 ure; nedelja od 12. do 16. ure

zaprto
ponedeljek, torek, prazniki

kuhinja
domača in pristna morska kuhinja

ocene
Nedelo, oktober 2016 (4,5/6); Mladina, julij 2015 (4/5); Nedelo, november 2010 (4,5/6); Nedelo, 2008 (4-5/6); Mladina, 2004 (4/5); Večer, 2004 (5,5/6); Nedelo, 2004 (5/5); Nedelo, 2001 (4-5/5); Mladina, 1997 (4/5); gl. opombe

izvlečki iz ocen
■ »...Surovim škampom le hlače slečejo in dolijejo malo oljčnega olja. Primeš in posesaš prste, ki dišijo po oljkah, sladki pa so po kvarnerski soli. Šarg, iz družine šparov, je s koromačem, da umiri njegovo divjost, ki ga loči od tatarske klasike iz brancinov. Palamida je z oljkami in njihovim (Coronica) deviškim oljem... Njoki z lisičkami in škampi so točno to, ker je vmes le še nekaj peteršilja in čisto nič drugega. Njihovo bistvo je v tem, da so v vsakem grižljaju, okusu in teksturi vsi trije... In prinese romba, ki je pravzaprav katrca, torej gladek romb, ki mu ribiči tako tudi pravijo, lišo (liscio). Živi globlje, je manjši, brez roževinastih tvorb, je med listom in pravim rombom, toda še slajši in tako nežen, da mora biti krompir tanko zrezan, če se hoče zapeči. Gospodar spretno izreže fileje in pusti glavo. Še tukaj, pri navadni ribi iz pečice, velja, da je manj več. Tri rezine krompirja, dva češnjeva paradižnika, po ena kapra in oljka...« (Nedelo, 2016)

■ »...izjemno, sladkasto, gosto juho iz rakovic in škampov, v katero je nato vložila še nekaj rezin bele ribe, minimalistično serijalko pa nadaljevala s kanastrelami in kapesantami na žaru, ki so se predvsem zavoljo preveč prilitega olja izkazale za manj prepričljiv del dolgega morjeslovnega niza. Mogoče pa se je tako le zdelo zaradi izjemne – ma, bom kar napisal, da je bila to najboljša buzara mojega ne ravno kratkega življenja – buzare, ki ji je – poleg prvovrstne mešanice školjk in kozic – značaj dajal žajbelj, ki ga med skalovjem na Cresu vsak teden sproti natrga gazda. Res, kakšna buzara. Vau efekt big time! In nato še brodet – ugorja denejo iz kože, ga narežejo na kotlete, te nato na hitro opečejo – le toliko, da meso lažje odluščijo od kosti – nato ga do na posamična vlakna razpadajoče mehkobe zdušijo v paradajzasto-ribji osnovi in postrežejo s kocko opečene polente. Super!...« (Mladina, 2015)

■ »...Tako kot ni kompliciranja med gosti, ga je še manj v kuhinji. Surovi škampi za začetek. Le hlače jim slečejo in malo oljčnega olja dolijejo. Primeš, posesaš in rečeš: "Mmmmm." Ker so tako sveži, dišijo le po oljkah... Naraven in pristen je tudi brancinov karpačo... A saj surovi uvod sklene orada v obliki tatarca, ki z eno samo slano kapro (seveda, popek, ne plod) dokaže, da ima Žeja prav. Ko imaš odličen material, ga spravi čim prej pred gosta!... Niti ribja juha ni izjema. Veliko materiala (berite: oklepov jastoga, rakovice, škampov) sicer moraš dolgo kuhati, toda ko začneš dodajati (paradižnik, vino, peperončino in ribo), gre zelo hitro. Loverčičeva mama je ta mlade v kuhinji dobro naučila!... Mladi gospodar je vsak teden v Pulju, dobavitelji pa pri njem (skoraj) vsak dan. Vsaka druga zgodba bi bila odveč. Glavne so vrhunske sestavine, ki jih pri Žeji v kuhinji ne ubijajo, na krožnikih pa ne mrcvarijo. Zato tudi vi ne komplicirajte. Prepustite se jim! Takšno razmerje kakovosti in cene je dandanes redko kot velika jata rib v slovenskem morju...« (Nedelo, 2010)

■ »... Sladice so bile sanjske, pa čeprav smo jih zaradi utrujenosti želodčkov dobili v mikronskih porcijah – panna cotta, jagodov sorbet, kuhana hruška v teranu in sveža jabolčna pita... Moje skromno mnenje: Žeja še bolj suvereno in v slogu pluje po ribjih vodah. Stavijo na prvovrstne in sveže surovine in čiste okuse. Minimalizem je njihov zaščitni znak in prav je tako, saj se ravno v tem razlikujejo od drugih mojstrov morskih dobrot. Glede na prikazano so tudi ena najbolj cenovno ugodnih vrhunskih ribjih gostiln pri nas.« (Nedelo, 2008)

■ »... Žejina pripadnost mesarskemu cehu se kaže tudi v pristni goveji juhi, nove tendence - in podjetnost velepodjetnika Ziganteja, ki je s tartufi prekril domovino – pa v tortelonih s kozjo in kravjo skuto. Čeravno bi tokrat za spremembo le hvalili jajčno masleno in vonja ter okusa po črnih tartufih polno omako, je uganka, zakaj bi se človek trudil z nabavo skute in oblikovanjem pašte le, da nežne arome skoro brez preostanka ugonobi tak brdavs, kot je tartuf. Enako velja za micene, mehke, menda po novi šegi nadrobencljane njoke, v katerih zaboga ne najdeš krompirja, posebej če se kopajo v tako bombastični omaki, kot je tista iz paradižnika češnjevca in šalama... in z zadnjimi močmi pospravili desert, gost mousse iz prvovrstne čokolade in pannacotto z jagodnim oblivom. Sveže, okusno. Točka za Vipavce, pardon, Goricjane...« (Mladina, 2004)

■ »... Moje skromno mnenje: Žeja je odlična gostilna. To sicer že čivkajo vrabci in zdaj, po štirih letih, smo se mi zopet prepričali o pravilnosti te trditve. Po eni strani se držijo kulinaričnega izročila, po drugi pa raziskujejo predvsem po morskih vodah. Najpomembnejše pa jim je tisto, kar tudi mi najbolj cenimo – dober krožnik v sozvočju s pravimi vini, katerih cene so izredno razumne! K Žeji se splača iti tudi samo na kosilo ali večerjo. Da o okoliških naravnih znamenitostih in vinarjih ne govorimo. Zelo priporočam.« (Nedelo, 2004)

■ »... Plus: Žeja je domača, družinska gostilna, ki ohranja slovensko tradicionalno gostoljubnost in kulinariko; brez pretiravanja v kuhinji ponujajo gostu prvinske okuse vrhunskih sestavin in tradicionalnih primorskih jedi; takšne morske svežine ni niti na obali! Minus: to ni očitek, temveč le pojasnilo ocenjevalca, zakaj ni dal najvišje ocene, če pa je bil tako vzhičen in zadovoljen: ocena 6 je rezervirana za kuharske kreativce. Loverčičeva kuharica pa to - na srečo! – ni...« (Večer, 2004)

■ »... Zato pa je florentinec, ki so ga prinesli pred nas, toliko bolj navdušil – imeniten kos lepega in uležanega mesa so razrezali na rezance roza barve in omamno mehkega okusa (tagliatte). Bilo jih je toliko, da smo zraven povabili še prijatelje od sosednje mize. Ker smo malo pretiravali, smo naročili samo eno sladico – panno cotto. Jedka, ki te jedi ne mara, je ob pokušanju izjavila: »Od zdaj naprej vem, da je panna cotta lahko odlična!« Pogrešali smo manj razkošne krožnike, konkretne kombinacije okusov. Navdušeni smo bili nad carpacciom, lastovko v pergamentu, tagliatto, Tilio, Movio in Mlečnikom.« (Nedelo, 2001)

■ »... Kljub vrsti s špinačo, paradižnikom ter brokolijem in korenjem nadevanih štrukljev, ki so skupaj s praženim in pečenim krompirjem delali špalir prekrasni telečji roladi, iz katere notranjosti je kukalo korenje, dišala panceta in žugal peteršilj. Hja, Žeja nas je užalostila z vse preveč presušeno telečjo in jagnječjo pečenko. Vendar pa je kiksu, zaradi katerega bi vsak zaveden Kranjec v hipu poprijel za pipec in zarjul "Aufbiks!" in kateremu se zagotovo izognete, če pridete k Žeji na kosilo, v prepričljivo protiutež pestri, s krajevnimi posebnostmi in sezonsko, zamrzovalniku tujo ponudbo prešpikani jedilnik. Tudi če se ne spuščamo v pesnjenje o okroglinah jagod v teranu ali o poltenem pogledu borovničevega zavitka. Tile Primorci so od hudiča.« (Mladina, 1997) 

cene
■ hladne predjedi 6–15, tople predjedi 8,50–10, glavne jedi 15–18, sladice 3,50; 14-hodni degustacijski 60 evrov (2016)
■ za 23 (z besedo: triindvajset) postaj dolgo degustacijo smo odšteli 60 evrov (2015)
■ hladne predjedi 7,5, juhe 3, 5, tople predjedi 7,5 do 12,5, glavne jedi 10 do 20, sladice 3,5; degustacijski meniji s hišnimi svežimi vini 40 do 60 € (2010)

vinska karta
■ primorska in morska vina, 50 etiket, hišna vinarja Jožko Mavrič (Šlovrenc) in Igor Simčič (Hum), najbolj priljub­ljeni: Marjan Simčič, Movia, Burja, Radikon, Svetlik (2016)
■ Žeja gasi zgolj s svežimi vini, ki se jih v kleti znajde tudi do 150 različnih, med katerimi največ odpirajo Sutorja, Mlečnika, Tilio, Bjano; hišno vino je Škrljev (Nafa, Vrhpolje) rose, v vrčih pa so malvazija (Vinakoper), chardonnay (Gorazd Batagelj, Vrtovin) in rdeča zvrst (Jožko Mavrič, Šlovrenc) 2010

opomba
Povezave na nekatere ocene v časnikih/revijah niso mogoče, ker je uredništvo članek odstranilo s portala (Mladina) ali pa je dostop plačljiv (Nedelo). 

spletne povezave
abecedno kazalo (ocenjenih) slovenskih gostilna
■ abecedno kazalo najboljših slovenskih gostilna
■ abecedno krajevno kazalo slovenskih gostilna
100 najboljših restavracij na svetu

 
Datum: 22. Nov 2009
Št. ogledov: 6172
 


Zdravstvena.info :: Verzi Vici in zabavne fotografije Verzi in vici Kuharski recepti in oljčno olje