Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke in piškotke drugih spletnih strani, ki so nujno potrebni za delovanje strani, prikaz oglasnih pasic in oglasnih sporočil.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Strinjam se!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
petek, 28. Julij 2017

Knjiga mrtvih

Kuharica Marka Zorka, ki jo preprosto morate imeti – Približno 150 receptov, začinjenih s humorjem, ironijo in modrostjo – Definitiven dokaz, da je kuhanje umetnost, a tudi zabava

PREDSTAVLJAMO
MARKO ZORKO
mislec, ki tudi kuha

Pred dnevi je izšla Knjiga mrtvih. Izvrstna, samosvoja, ironična, neponovljiva, humorna in zagotovo najbolj nenavadna slovenska kuharica o dobri hrani in nostalgiji. Ena tistih knjig, ki jih človek položi na nočno omarico, da pred spanjem prelista nekaj strani. Da prežene vse sence tistega dne in zaspi z mirom na obrazu. Knjiga mrtvih je drugačna že po formatu. Pa tudi po tem, da je ni napisal kuhar, ampak duhovit in pronicljiv človek, ki rad kuha. In dobro jé. Kolikor mu zdravje sploh še dopušča. Svetovljane in hedoniste Zorko v svoje pisanje vpelje neposredno, kakor smo pri njem vajeni: »Zakaj knjiga mrtvih? Vse kuharske knjige tega sveta so zbirke najbolj perfidnih opisov zakolov, zadušitev, praženj, sekanic in mrcvarjenja na živem ognju in vrelem olju. Tisti, ki so si izmišljevali, kakšne so peklenske muke, so najprej prebrali Kuharico... » Nevsakdanji, samo na prvi pogled ciničen, sicer pa zelo resničen pogled pod sleherni krožnik slastne jedi.

»A ti bi se pogovarjal o mojem lajfu? Poslušaj, moj lajf najdeš v knjigi, ki ima podobno butast naslov kot tale, o kateri klepetamo (potencialni založniki so jo zavračali prav zaradi naslova) – Mein Kampf (Založba Obzorja, Maribor 2001; v knjigi se že pojavijo kuharski recepti). Najbolj zlorabljeni besedi na svetu. Pravzaprav ti o svojem življenju ne znam povedati ničesar...« Pa faktografsko? »Prav. Maribor. 1944. V bolnici. Samo nekaj dni. Še vedno trdim, da so zavezniki Maribor bombardirali zato, ker so slišali, da sem se rodil...« (smeh vseh prisotnih). »... Potem pa Jurij ob Ščavnici, Svečina, Marjeta ob Pesnici. In okolica Maribora. Spominjam se Ožbolta ob Dravi. Tam pozimi sonce ni posijalo tri mesece. Seglo je le do jabolka na vrhu cerkve.« Med pripovedovanjem ne okleva in ne razmišlja, kako bi kaj olepšal. »V Mariboru sem končal gimnazijo. Ampak v obdobju do osemnajstega leta človek dobi prijatelje, ki jih ima za celo življenje. Triinšestdesetega sem se iz Maribora preselil v Ljubljano. V Rožni dolini sem živel deset let. Faks? Jaz sem najstarejši živeči absolvent dramaturgije. Imam petintridesetletni staž. Čeprav zdaj vem, da nikoli ne bi bil dober dramaturg. Režiser pa. Potem sem dolga leta delal na Radiu, nazadnje pa sem iz Avstralije pisal za Delo.«

Zorko je človek samoironije. Tudi na svojo 7-tedensko komo v New Yorku gleda tako. »Prijatelj Radmilovič se je nekoč pridušal, da so vsi razen Zorkota takšni kmetje. V nezavest padejo na Tromostovju. Zorko pa sredi Manhattna.« Čeprav je 24 ur na dan vezan na dodatni kisik, je dobre volje in nasmejan. Človek dobi vtis, da mimogrede lahko zabava in osuplja poln avtobus ljudi. Iz najbolj banalne besede skuje humorno, če ne že satirično domislico, ki jo nemudoma naveže na bolj ali manj znanega Slovenca. »Jaz sem opravljivec. Jaz takooooo rad opravljam. Opravljat je lepa stvar, ampak samo dokler za tem ni hude misli,« pravi, pri čemer mu je v pomoč fotografski spomin. Med klepetom prijatelju Egonu, s katerim se menda dotlej še nista srečala, mimogrede navrže: »Poslušaj, vidva s Ferijem sta bila enkrat v Ribnici na Pohorju. Leta dvainšestdeset, triinšestedest?« Naše opravljanje je odneslo z vetrom, ki je tistega dne opletal okoli hiše Zorkovih v Dolskem, prepoznavne po grafitih na fasadi, po mozaiku na umetelno pozidanem žaru in po uokvirjenem kolažu Tita in papeža z Drnovškovim obrazom (gl. fotografija). Tistega (že skoraj bivšega) predsednika, ki je brat Zorkove žene Helene. Marko pravi, da je lahko Janez še kako ponosen nanjo. Kakor je na Marka ponosna simpatična hči Špela, ki se nam je pridružila za hip. Ne more skriti ljubezni in skrbi.

Knjiga mrtvih je inovativna tudi po vpeljavi izvirne kulinarične terminologije: »Zakaj se ljudje lahko grizemo, jesti se pa ne smemo? Preproste jedi ali kanta simplicitas. Razmazi. Fingerfutarji in apetitarji. Born to be wild (uvod v divjačinsko kuhinjo). Mrzla juha Vichyssoise, ker se tako lepo sliši in imamo radi por. Ko zorijo paprike. Ostaline. Zelenec (bazilikin pesto). Mišmaš ali sataraš. Podpeka. Organi za notranje zadeve. Strah pred letenjem (o perutnini). Golobi miru v črni omaki. Majin zahrbtni rustikalni piščanec po aristokartsko. Morska svojat. Prostaci po carinsko. Wok on the wild side. La Dolce Vita (seveda o sladicah). Judy in njen temni gozdiček, kar je še posebej čudno, ker je sicer naravna svetlolaska. Pražena jetrca na način Skodelice kave...« Poleg tega pa je v knjigi kar nekaj sirupasto zgoščenih ugotovitev: »Jušno osnovo pridelujem doma, ker govori kocka en sam jezik, doma narejena juha pa vsak dan drugega.«

»Sploh ne vem, kako je s to mojo kuharsko zgodbo. Iz kuharije nisem nikoli delal fame. Ponavadi so bile vse te kuharije posledica nekih žurov. Sobota. Poglej ta prizor. Vrečke s trga. Ob povratku zavijemo v Šumi. In proti popoldnevu se po tleh lokala valjajo neke vrečke. Neki pohojen peteršilj... Moja mati je zelo sovražila kuhanje. Že misel, da je kuhanje ženskam usojeno, jo je jezila. Zelo rada je spekla štrudelj... Po njej pa sem dobil ljubezen do vlaganja. Ti, jaz sem tako brezupno vlagal, da vloženega nikoli nismo uspeli porabit... Sem imel eno samsko stanovanje na Trdinovi. Tam je bilo po deset petlitrskih kozarcev babur. Pa strašne količine pečenih paprik. Potem pa se je proti koncu zime vse skupaj sfižilo. Zato, ker sem bil pri vlaganju malo malomaren. Pa tudi zato, ker je vlaganje vedno spremljal neki žur.«

Knjiga mrtvih (založila Mladina, 310 strani, 18,90 €) je odlična kuharska, zgodovinska in humorna knjiga. To je najbrž tudi edina Knjiga (o) mrtvih, ki ji lahko mirno in brez posebnega vizionarstva napovemo, da nas bo zagotovo preživela in nadživela. Zato, ker je Marko Zorko samosvoj, pošten, pronicljiv mislec in zapisovalec. Pa tudi po zaslugi izjemnega oblikovanja – niti 2 strani nista enaki –, Bibe Šehović, ki je besedilo podložila s črtasto formo starega zvezka, v katerega zapišemo in narišemo to in ono. Če je pri Slovencih ostalo vsaj še malo (zdravega) duha, se bodo ponatisi kar vrstili. Kakor pri dobri stari Kalinškovi Slovenski kuharici. 

Marjan Jereb, foto Egon Kaše (v dnevni sobi) in Marija Praznik, vsi Gurman, oktobra 2007 

spletne povezave
 En žalosten dan, Marko Zorko je umrl
■ spletno naročilo Knjiga mrtvih in Mein kampf
■ druge kuharske knjige slovenskih založb

 
 


Zdravstvena.info :: Verzi Vici in zabavne fotografije Verzi in vici Kuharski recepti in oljčno olje